**[opozorilo: tole NI koncertna kritika. embri0 je preveč senzibilna duša, da bi lahko pisala bilokakšno kritiko, ker je mnenja da v umetnosti ni smisla (ali potrebe) po omejevanju subjektivnosti na medel nivo objektivnosti in predelovanja individualnih vtisov v .zip verzijo za množice v interesu vsesplošne razumljivosti, zato je tole kar sledi povsem surova lastna izkušnja in doživljanje (če želite: egotrip). za objektivno kritiko oz. recenzijo se tako raje obrnite na koga drugega. hvala za razumevanje]**
Četudi ponavadi večkrat razmislim in dodobra premeljem stvari, preden se spravim na kaki koncert, je bilo tokrat rahlo drugače: kombinacija besed /zastonj - Gong - VdGG - Trst - vikend/ je čisto dovolj, da mi je bilo jasno, da tega ne gre zamuditi, in da se bomo z detajli okoli logistike ubadali pač kasneje; glavno, da GREM. Na koncu smo se le zbrali trije nadobudneži in se spravili dol na pravi mali roadtrip.
Ampak, moja skeptična narava se je hitro spravila k stvari. Tile
Gong... kaj zavraga bi človek sploh pričakoval od sicer space-psych rock benda 1. kategorije, ki je bil na svojem vrhuncu v daljnih zgodnjih 70-ih... a jih vodi zdaj že 70+ letni out-of-his-mind hipi v vilinski opravi? Takrat je bilo že kul, danes bi pa morda znali izpasti malo groteskno vse skupaj? Zraven njega pa spet po dolgih letih kolobocij in menjav članov ter glasbenih žanrov vsaj klasična zasedba, ki sestavlja jedro zame pravih Gong: Allenova draga Gilli Smyth, ki omotično zavija z glasom v neznanske višine, in famozni elektro manijak Steve Hillage na kitari... kar načeloma zveni zelo dobro, ampak kako to utegne izpasti sredi Piazza d'Unita Italia, tj. na glavnem trgu v Trstu, in to pri njihovih plemenitih letih, me je, priznam, grizlo...
...vse do tonske probe. Ravno smo nabavili pir v bližnji trgovini, ko je v zraku začelo odmevati »Seleeene...«. Hiter korak do prizorišča, in evo jih: psihedelične pixije, ki se hecajo s toncem in lučkarjem, ter se počitniško razgledujejo po piaci. Že tonska je razblinila vse moje dvome: zasedba je bila sproščeno nasmejana, glasba pa vseeno izvedena povsem profesionalno (iskreno povedano so »sekali« že na tonski, od vokala do instrumentalcev je zvenelo odlično). Ter, hah, kako bi mi v oči ne padla siva suhljata pojava Daevid Allen, ki se je lahkotno sprehajal po odru, in me nemudoma povsem fasciniral. Repertoar tonske (izključno Camembert!) je tudi razblinil moj strah pred tem, da nam bodo gnjavili predvsem s kakšno kasnejšo jazz pizdarijo... ampak očitno je bilo, da stare dobre psihedelike ne bo manjkalo.
Do koncerta smo šli nadubudni Štajerci malo pogledat kako izgleda morje in malo počili na Molo Audace, dokler nas niso premamili zvoki s prizorišča. Ahja, slabo smo si pogledali line-up: pred Gong je nastopila še neka predskupina, neki lokalni dečki, ki so igrali »easy« rock. Težko podam mnenje o njih, ker mi je šlo ves čas po glavi le naj se spravijo že enkrat dol, in ne želim biti krivična do njih. Piazza je sicer ponoči naravnost čudovita, palače se svetijo v vsem svojem blišču, trg preletavajo galebi, in piha rahel vetrič.
In potem... prikorakajo na oder zvezde večera, na veliko navdušenje publike (wow, nisem edini Gong fan na svetu)! Po uvodnem štiklu preidejo kr k stvari in se lotijo udarne You Can't Kill Me. Pribita na stol z odprtimi usti sem gledala sivega zibajočega Allena, oblečenega v črtasto pidžamo, ki sredi Trsta strastno recitira »You can do what you want, you can do what you want!«. Dodaten komentar menda sploh ni potreben. Striktno glasbeno se nam je obetala popolna poslastica: Gilli še zmeraj zveni sveže in usekano kot dolga leta nazaj, Hillage lahko s svojo kitaro zaobjame zvok še tako oddaljenih galaksij, Allen prepričljivo »žaga« po kitari s tremolo ročico in poje naravnost odlično. Vsi skupaj so tako prepričljivi, sproščeni, pa vendar profesionalni, da jim je uspelo popolnoma ohraniti bistvo dobrih, starih Gong: so neustrašni die-hard hipiji, ki živijo na sanjskem planetu Gong in se ne zmenijo za odvečne banalnosti modernega sveta, ter premorejo toliko nalezljive ljubezni, da popolnoma osupnejo s svojo prisotnostjo... povrhu pa še odlični glasbeniki.
Tiste z bolj slabimi receptorji, ki so bili še zmeraj malo skeptični, so gotovo prepričale odpičene vizualizacije na platnu za bendom, ki so še dodatno podkrepile psihedelične glasbene vibracije in k vsemu skupaj dodale še eno dimenzijo. Gong so nas tako popeljali preko topljenega sira do letenja na slikovit planet Gong v leteči skodelici, pa do zlivajočega se človeškega očesa, čarovniških urokov in nenehnih triperskih sugestij, s komaj vzdržnim hipnotičnim bliskanjem luči v naše obraze pa vse tja do čiste mistike. Stvar je nenehno rastla in rastla, in izkušnja je bila na čase tako intenzivna, da me je prav zabolelo v glavi. To ni bil več samo koncert. Psihedelične vibracije v zraku so šle skozi ušesa sunkovito v glavo; bilo je živo potovanje, žgečkanje po nevronih, nenehno ježenje kože, neizbrisljiv nasmeh in gibanje po ritmu. To ni bil več Trst... to je bil planet Gong.
Četudi je bil vsesplošen vtis tak, da v tistem trenutku sploh ni bilo važno kateri komad so igrali, ker je vse zvenelo dobro in točno namenjeno prav za tisti trenutek, lahko zdaj v retrospektivi rečem, da je bil arzenal pesmi za koncert nadvse dobro izbran. Za tiste, ki prisegamo na Camembert Electrique in Radio Gnome trilogijo, lahko mirne volje rečem, da nas niso razočarali (kolega zraven mene je sicer rahlo nergal, da so pozabili na Pot Head Pixies, ampak jim tudi tega ni preveč zameril). Tudi sicer so se pesmi odlično zlivale ena v drugo, postregli pa so tudi z nekaj inserti iz nastajajočega albuma 2032, ki močno črpa iz starih klasik. Vse skupaj je tvorilo čudovito zvočno celoto, in zdi se mi, da je to tudi eden redkih koncertov, kjer se mi sploh ni zgodilo, da bi mi fokus odplaval nekam drugam. Ves čas so me držali na robu stola, in moja bit jim je bila v celoti predana za tisti magični dve uri.
Glavni krivec za to, da Gong so, kar so, in da so me povsem prevzeli, pa je absolutno velecenjeni gospod Daevid Allen, karizmatični vodja, kateremu bi težko ne posvetila vsaj enega ostavka. Zmeraj prifrknjeno nasmejan siv dedek s postavo suhe južine, večno ujet in povsem predan figuri pot-head pixieja, ki se lahkotno pozibava po ritmu glasbe in prosto maha z rokami, kot da bi gledal kak star posnetek iz kakšnega obskurnega acid rock clubbinga v 60-ih. Liberalna in sočutna anti-ikona današnjega človeka. Mož, ki je izkusil in doživel že mnogo svetov... in spoznal bistvo. Psihedelični guru, ki navduši s svojo drznostjo, sproščenostjo, iskrenostjo, virtuoznostjo, humorjem. Heh, če ilustriram: pojavil se je mdr. tudi v majici z napisom »Nobody knows, but I'm actually a leasbian«. Povabilo na skodelico gobjega čaja, zakaj pa ne. In še ena nepozabna impresija: 70+ star človek v odpičeni beli svetleči svileni obleki, ki sredi Trsta okliče Berlusconija za wankerja. Need I say more? Skratka... njegova neizpodbitna karizma je resnično esenca Gong, in brez njega to sploh ne bi bilo to.
Sicer pa bi lahko na samem koncertu izpostavila dve pesmi. Prva je gotovo mistični opus Master Builder s hipnotično I-AO ZA-I ZA-O MA-I MA-O TA-I TA-O NOW mantro in udarnim riffom, ki jo podpira. Že ko si jo naštimam doma, izpade dobro. Ampak, to zares ni nič. Allen, ki z zaprtimi očmi z rokami strmi proti temnemu nebu in ponavlja mantro v neskončnost. V ozadju se komaj dovolj počasi, da jih oko še ujame, sunkovito menjujejo slike (teapot, majevska piramida, om simbol, marihuana, gobice, Gong simbol, Buddha). Hillage, ki sili svojo kitaro v prav boleče visoke sfere slušne zaznave, ki se jim v kratkem pridruži še saksofon. In ko že misliš, da je to vse kar je moč sploh zaznati z našimi borimi petimi čuti, ti začnejo sunkovito hitro v oči bliskati beli reflektorji. In takrat stvar preseže vse možne meje razumskega, in izgine vse: telo, prostor, zrak. Ostane le popolno zavedanje trenutka. Totalna hipnoza, ki se je sploh ne da pojasniti, če res niste bili tam, prisotni in - heh - »prisebni«.
Drug komad, ki je bil zame nekaj posebnega, je bil Tropical Fish: Selene, moj najljubši Gong song. Po maničnem ploskanju so namreč prišli nazaj še samo za ta komad, in ko sem se obrnila, sem videla, da ljudje res norijo, in da je nabito polno vse skupaj (nekje sem zasledila cca. 2500 ljudi). Ker je bila spredaj na ograji sploh vsesplošna fešta, sem tudi sama stopla gor na stol, da sem ujela še te zadnje nekaj trenutkov z Gong. Vzdušje je bilo fenomenalno, in tudi na odru je bilo čutiti feedback... grupa je bila še zmeraj polna energije, zlasti pa, heh... ljubezni, pravzaprav. Allen je s tokrat še širšim nasmehom in odprtimi rokami odpel »Kiss me baby goodbye, baby baby don't cry«, in v meni je kr zavrelo od navdušenja in intime tistega trenutka. Ko pa je začel z petjem Selene, pa sploh. Na vso moč sem si želela snemati, pa so me roke popolnoma izdale, vse preveč sem se tresla, in echo »Selene, spirit of the moon« po Piazzi in vsesplošna evforija sta me pahnili v skorajda vegetativno stanje. Kmalu so v zrak odzvenele zaključne besede »Camembert Electrique!«, pa vendar navdušenje v meni ni splahnelo, še nekaj minut ne. Spomnim se samo, kako sem roke položila na obraz, in kako mi je eksponentno rastel nasmeh. Komaj sem sestopila iz stola, in brbotanje v meni se je začelo polegati šele ko sem začela hoditi s prizorišča.
Kaj zaboga smo sploh doživeli? To NI bil koncert, ker je bila izkušnja preveč večplastna, da bi jo omejil samo na glasbeni dogodek. To je bilo toliko več, kot dobiš od poslušanja njihovih plat. Še bolj ironično: šele zdaj, ko jih malo bolj razumem in si znam bolj osmisliti vse drzne norosti, ki si jih kot muzičari privoščijo, mi zvenijo zares dobro. V bistvu sploh nisem bila nikoli nek zagrižen fen njihove glasbe, ker se mi je zdela marsikdaj pretirana, zdaj pa gledam na to povsem drugače. Somehow, I just get it now. Tudi pojem psihedelike mi je postal malo jasnejši... pravzaprav bi morala zagnati iniciativo, da se v leksikone po svetu pod pojem psihedelika doda slika Daevid Allena v svojem vilinskem klobuku. To je to.
Četudi verjetno vse, kar sem napisala, zveni (malo) bizarno in ezoterično: dogodek se me je res dotaknil na več nivojih, in spodbudil razmišljanja in radovednost o marsičem. Gongom je res uspelo odpihniti naše glave in telesa, in nas ponesti v njihov svet; v kolikor si jim to le dopustil, te je leteča skodelica odpeljala vstran. Za nekaj trenutkov smo postali pot-head pixieji, s povsem odprtimi srci in mislimi. Še danes, teden po koncertu, se vsake toliko zaderem »Seleeene« in skušam memorizirat Master Builder mantro. Gong res niso le bend, in kar ustvarjajo, ni le glasba. Preprosto rečeno: so ambasadorji psihedelike (Doorsi se lahko kratkomalo nekam zaletijo). I am - you are- we are - CRAZY.
In če niste bili tam, ne boste nikoli izvedeli, kje je planet Gong... because you sure as hell can't reach it with a taxi.
Gong
Our truth (radio edit)10000th track: (09 Oct 2006)
